Govor slavnostne govornice, pisateljice Anje Mugerli

Objavljamo govor slavnostne govornice na slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku, pisateljice Anje Mugerli, dobitnice Bevkove nagrade Mestne občine Nova Gorica v letu 2025:

"Prvič sem na tem odru stala pred petintridesetimi leti, ko sem pela na božično-novoletnem koncertu otroškega in mladinskega pevskega zbora Osnovne šole Solkan. Moram priznati, da vznemirjenje, ki ga čutim danes, ni prav nič manjše kot takrat. Priložnost, da lahko spregovorim na slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku, mi je seveda v veliko čast, hkrati pa mi ponuja tudi možnost za razmislek o njej, ki ji je današnji dogodek posvečen. To je seveda kultura.
Nedavno se je zaključila Evropska prestolnica kulture, leto, za katerega smo si občanke in občani Nove Gorice želeli, da bi prineslo povezovanje, nove priložnosti in prijateljstva, predvsem pa boljši položaj za kulturo in umetnost ter vse, ki na tem področju delamo. Kakšno dediščino nam je EPK zapustil, bo pokazal čas, dejstvo pa je, da je kultura v obliki delovanja javnih in zasebnih ustanov, društev, skupin in posameznikov bila v naši družbi prisotna tudi pred letom 2025 in bo še naprej. Kot je zapisal Srečko Kosovel: Kultura gre svojo pot. Kakor luč je: njena sila je v tišini in svetlini; ne hrumi kakor življenje, ki mu postavljajo vsak dan ponosnejše stavbe. Tudi jih kultura ne zahteva; ona sama je stavba nad stavbami, stavba breztežne duševnosti, stavba misli in duha, ki ne vzame lakomnikom zemlje niti pedi, in to je njen ponos. Kultura ničesar ne jemlje, pravi pesnik, kultura daje, napolni nas z nečim neotipljivim, ki pa je mnogokrat veliko bolj daljnosežno od nakopičene materialnosti. V nas prebudi tisto najbolj človeško.
Letos mineva sto let od smrti Srečka Kosovela, pesnika, misleca in humanista, za katerega velikokrat slišimo reči, da je bil vizionar. In ko prebiramo njegove zapise, se ne moremo izogniti čudenju, kako občutljivo in daleč je slutil naš čas, vse prepogosto strašen v svoji brezciljnosti. A cilj obstaja, in to je kultura: Večna je in povsod je, vedno bdi nad nami kakor svetal cilj, proti kateremu moramo iti. Tako nas nagovarja Srečko Kosovel.
Nocojšnja slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku poteka pod geslom Biti voda. Tako kot kultura v Kosovelovem zapisu gre tudi voda svojo pot, ne glede na to, kako zelo se jo človek trudi ukrotiti in njen tok usmerjati po lastni volji. Reka se v svoji strugi ob večjem deževju napolni in ob sušnih dnevih izsuši, a hkrati se v njej dogaja tudi nekaj manj opaznega. Voda neprenehoma gladi kamne na svojem dnu, si z minevanjem časa, če le more, utira novo, širšo pot, in na podoben način človeka preoblikujeta kultura in umetnost.
Zborovstvo, instrumentalna glasba, likovna umetnost, gledališče in lutke, literatura, film in video, multimedijska dejavnost, sodobni ples, folklora. Vse to so področja, na katerih deluje 35 društev, zbranih pod okriljem Zveze kulturnih društev Nova Gorica, ki letos praznuje 70. obletnico delovanja. Osnovni namen Zveze je bogatitev kulturnega življenja, spodbujanje kulturnih dejavnosti in novih oblik kulturnega delovanja, poleg tega pa tudi povezovanje in sodelovanje, tudi s kulturnimi organizacijami in društvi Slovencev v zamejstvu in po svetu ter s sorodnimi organizacijami doma in v tujini. V tem duhu poteka tudi nocojšnja slovesnost, ki je del projekta CROSS-CULTURE in 2. Festivala Srečanje kultur: Narava brezmejno, pri katerem se je Zveza kulturnih društev Nova Gorica povezala z italijanskim projektnim partnerjem Združenjem Porte a Nordest.
Povezovanje je bila tudi ena izmed smeri, ki ji je v svojem delu sledila še ena literarna osebnost, v znamenju katere poteka leto 2026. To je bila Zofka Kveder, slovenska pisateljica, dramatičarka, novinarka, prevajalka in urednica. Zofka Kveder je objavljala v številnih evropskih revijah, prevajala slovenske avtorje v tuje jezike in tuja dela približala slovenskemu prostoru. Njeno ustvarjanje je presegalo meje, tako kot jih presega nocojšnja prireditev in ne nazadnje – voda. V današnjem pogledu pa je bilo delovanje Zofke Kveder še posebej pomembno zato, ker je kot ena prvih avtoric pri nas v svojih literarnih delih spregovorila o ženskah. Pri tem je poskušala uresničevati drugačne podobe ženskosti, kot jih je bila pripravljena sprejeti družba na prelomu iz 19. v 20. stoletje in žal včasih tudi današnja družba. S tem je umetnicam, avtoricam in delavkam v kulturi nedvomno utrla pot ter pripomogla k temu, da je danes naše delo enako opaženo in spoštovano kot delo naših moških kolegov.
A poleg povezovanja nas kultura uči tudi spoštovanja sočloveka. Svet se deli samo v dvoje skupin, je zapisal Kosovel, v zatirajoče in v zatirane. Resničnost teh besed se kaže še danes, v svetovnem dogajanju, ki ga lahko vsakodnevno in praktično v živo spremljamo po spletu, nenazadnje pa to lahko zaznavamo tudi v svoji okolici, včasih celo v lastnem življenju. Kultura nas spodbuja, da presežemo to delitev in da nikoli ne podležemo lastnemu strahu ter molčimo takrat, ko bi morali glasno spregovoriti – zase, za bližnjega ali za nekoga, ki je morda daleč, morda drugačen, a še zmeraj – kot bi rekel Srečko – Človek. Spodbuja nas tudi k temu, da nikoli ne zatiramo drugega, ne glede na to, kako drugačen je, posebej pa ne takrat, ko smo na položaju moči. Prizadevanje za sožitje, tudi to je namen kulture, ki pa ga ne smemo zamejiti le na človeka, temveč ga moramo usmeriti širše. Usoda človeka in usoda narave sta namreč prepleteni, to je tudi vizija projekta CROSS-CULTURE in festivala Srečanje kultur: Narava brezmejno, ki dela avtoric in avtorjev iz preteklih časov postavlja v dialog s sodobnimi avtoricami in avtorji ter na ta način ustvarja nov kulturni ekosistem. Tema »vode« v tem pogledu nastopa kot univerzalni simbol povezovanja, življenja in kulturne izmenjave. Naj nam nocojšnja slovesnost usmeri razpršeno pozornost proti cilju in naj nas spodbudi k temu, da se na kulturo in umetnost spomnimo, tudi ko bo slovenski kulturni praznik že minil. Predvsem pa naj nam da upanje, da lahko, kljub vsemu, ostanemo Ljudje."